Konoba Morgan, Bracanija
Istra ima več obrazov, tudi v kulinariki. Če ob hrvaški obali boljše restavracije in 'konobe' prisegajo na ribo in morske sadeže, v zaledju prevladujejo tipične istrske jedi. Konoba Morgan (kilometer od Brtonigle proti Bujam), ki je soseda Sante Lucije, vinogradov znane Kozlovićeve malvazije, je ena bolj ambicioznih v hrvaški Istri. Morganovi ponujajo lokalne specialitete – brez rib, seveda – z divjačino in s perutnino, ki jo sami redijo. Pečeni petelin in vrhunske crestine (ravioli, polnjeni s petelinjim mesom) so pogosto na jedilniku, poznavalci pa vedo, da Marko Morgan pripravi tudi fantastične florentinske zrezke, uležane vsaj tri tedne.
Pred dnevi, ko sva se s fotografom Dubokovičem pripeljala po novi cesti iz Pulja, je bilo ob morju kar 38 stopinj, na vrtu pod krošnjami dreves pa je rahel vetrič toliko ohladil zrak, da je bilo že skoraj prijetno v senci.
In kaj sva dobila na krožnik?
Prvič: kremno juho iz artičok s črnim tartufom in z olivnim oljem, zraven pa kozarec pravega poletnega vina – malvazija 2010 Tomaza iz Motovuna, ki je spremljala tudi naslednjo jed.
Drugič: crestin;, raviol je bil rdečkast, ker je bilo testo narejeno s paradižnikom, polnjen je bil s petelinom.
Slovenske novice, objavljeno: sob, 30. 07. 2011
Istrski Morgan v Bracaniji pri Brtonigli v hrvaški Istri se lahko pohvali z domačo kuhinjo
Jedilnica v konobi Morgan v Bracaniji
Uležani florentinski steak
Konoba Morgan v Bracaniji
Fantastična goveja zarebrnica...
Tretjič: zajec na belo, pripravljen v padeli, s kruhovimi cmočki in z omako, ki so jo zgostili z malinami. Zraven pa cabernet franc 2006 Morena Degrassija iz Bašanije, ki pa ima vinograde nedaleč od tam.
Četrtič: fantastična goveja zarebrnica, uležana dobre tri tedne, 20 minut pečena na gradeli, saj je bila težka dober poldrugi kilogram. Pečena malce pod medium se je topila v ustih in privabila spomine na legendarnega, žal že pokojnega Mikija iz Pen kluba, ki je take zarebrnice pripravljal že v sedemdesetih letih. (In zraven Markova modrost: če hočeš na steaku črte od gradele, potem ga ne smeš naprej soliti; če pa florentinca soliš, prog skoraj ne bo opaziti; male skrivnosti kuharskih mojstrov, pač.)
Vino pa je bilo s slovenske strani Istre: Uroš Rojac, renero 2005, dobro uležan refošk.
In še petič, za kar je poskrbela Markova sestra Ana, ki se je specializirala za slaščice: čokoladna pena z mandlji in kozarec terana 2006 znanega vinarja Roxanicha.
P. S.: Kadar se boste v degustacijskem meniju dogovorili za takega florentinca, se bo končna vsota na računu, razumljivo, povečala vsaj za deset evrov.